Neumen odnos do otroka

Ko je bil moj otrok še majhen, do dve leti,
Sem se res neumno obnašal do njega.
Šele kasneje mi je bilo jasno kaj počnem.
Bil sem popolnoma zaljubljen vanj.
In vedno napet ob njemu.

Kasneje mi je torej postalo jasno, da se do njega obnašam
Prav tako kot do vseh žensk v svojem življenju.
Najprej sem jih postavil na piedestal,
Potem pa skušal na vsak način izolirati.
Sploh se nisem zavedal.

Do otroka pa isto.
Tako zelo sem bil zaljubljen vanj,
Tako zelo mi je bil všeč vsak njegov detajl,
Vsak njegov gib,
Še jok mi je bil luškan,
Dokler je bil naraven in neizsiljen.

In spomnim se, kako zelo sem se vedno trudil,
Da bi ga spravil v smeh,
Da bi mu bil všeč.
In večinoma mi je ratalo.
In tudi on se je zaljubil vame.

To ni bil problem.
Problem je bil v tem,
Da sem bil vedno v strahu,
Kdaj bo začel klicati mamico.
Namreč začela sva se lolevati že zelo zgodaj.
In to, da je začel klicati mamico,
Je zame pomenil poraz,
In to kako zelo nevreden sem mu.
Z vso telesno mimiko,
Z izrazom, z glasekom,
Je vsak moment ko je ni bilo zraven izražal,
Kako je v stiski ko je ni zraven.
V tolažbo mi je to,
Da ga nikoli nisem jaz vzel stran.
Vedno mi ga je ona uturila, ker ga ni prenašala.
Tako sem bil razklan v sebi.
Na en način s svojo sebičnostjo,
Na drug način s strahom in skrbmi,
Ker sem imel občutek da blazno trpi,
Ker je odrezan od mamice.
Sej večinoma ni bilo več kot nekaj ur.
Dvakrat je izsilila da je bil en teden sam z menoj.
In cela tista dva tedna sem bil v stalnem stanju napetosti,
Kako ga animirat, zabavat, da ne bo orehudo,
Saj je izraz na obrazu ves čas izdajal,
Da mu nekaj zelo manjka.

In to je nardilo velik razkol v moji psihi,
In tudi njegovi verjetno.
V moji na ta način,
Da se je vame zarisal, zapečatil
Stalni strah,
Kako mu nisem dovolj,
(sej sem dobro vedel iz knjig in od drugih ljudi, da je pač majhen,
Da je to naravna potreba).

Poleg vsega je bila še dodatna stvar:
Odnos mame do njega. Odnos je bil zelo grob,
Skoraj prostaški v čustvenem smislu.
In to se mu je poznalo iz dneva v dan bolj.
Tako da je bila še tretja stvar, ki je razkoljevala mojo psiho,
Povzročala kognitivno disonanco,
Ta, da sem ga skušal zaščititi, obraniti, ga spraviti v boljše psihično stanje,
Ker je že pri enem letu k meni prihajal ves zamorjen.

Tako sem bil razklan na tri dele:
En je gil tekmovalnost, pač biti mu všeč, ohraniti nek odnos piedestala,
Drugi je bil ta, da je bil v meni prisoten stalni strah, kdaj mu ne bom dovolj,
Tretji pa ta, da sem čutil dolžnost, da "popravim" njegovo malo psiho, zlomljeno od prostaške odnosa mame.