Post by Admin on Jul 15, 2017 10:54:35 GMT
To je pojem, ki mi je odprl možgane. 
V resnici ga šele spoznavam.
Če ga kdo še ne pozna, je to nekaj v smislu, kakor jaz razumem,
Da se dojemanje sveta, realnosti razcepi.
Zgodi razklanost.
Primer, ki se meni zdi pomemben je lahko nekaj takšnega:
Starši ti govorijo, da te imajo radi, in ti vse življenje to ponavljajo.
Ti pa v sebi kljub besedam čutiš nemir.
Čutiš da nekaj ne štima.
In del tvojega uma se spominja stvari, recimo kakšnih grdih besed,
Pretepanja, manipuliranja, kaznovanja, poniževanja itd...
Ampak hočeš verjeti v zgodbo da te imajo radi, plus vzgoja, krščanstvo (nimam nič proti krščanstvu),
Vzgaja, da je ja normalno da starše spoštuješ.
In tu, v tem momentu se zgodi KOGNITIVNA DISONANCA.
Razklan si, ne veš kaj je realnost.
In največji problem ni samo v tem da ne veš.
Velik problem je tudi v zmedi.zmeden postaneš.
In nekateri zagovorniki Narcizma pravijo,
Da je to taktika narcistov, da te zmedejo.
Jaz ne vem ali je res ali ne.ali je to namenoma ali ne.
Niti se mi ne zdi trenutnk pomembno.
Pomembno je stanje zmede.
Ker se kreativni del tebe ukvarja z zmedo
In tem kako bi to rešil,namesto da bi kreiral, ustvarjal,
Živel, se zabaval.....
Poleg tega sem spoznal,
Da um preprosto mora take stvari vedeti,ker
Če ne veš, se pol ne znaš odzvati.
Ne veš a bi se odzval na to, da so bli slabi do tebe al na to da so te meli radi.
Kasneje mi je ratalo jasno, da je resnica verjetno oboje:
Da te niso meli radi in da so te imeli hkrati.
Men osebno je velik težje verjet, da me niso meli.
Čeprav čutim velik svobode v tem, če si dovolim mislit na to, da me niso meli.
Kot da bi si končno dovolil dihat.
In ko si kaj takega dovolim, pridejo spomini.
Recimo spomini na to, kako je bilo vedno ko sem poskušal dvomiti v njihovo "ljubezen".
Npr. Da sem reku, mami men se zdi da si ti žalostna.
Ne, ne, nič ni. Tu se zgodi razklanost v umu.
In recimo ko sem se razpizdil na očeta, je vedno povzdignu glas in rekel: tako se ne dela z očetom. Bog te bokaznoval, boš videl.
In pol sem celo življenje nosil velike občutke krivde nasploh.
Če sem se kdaj nad kom razjezil, sem se pa sploh počutil krivega.
Tako sem popolnoma potlačil svojo jezo, in postal prijazen fant.
Vedno me je blo strah boga.kot tistega iz stare zaveze. Da se ti maščuje, da te kaznuje za vsako napako.
In tk je postala jeza vedno bolj potlačena.
Fotra sploh ni blo več treba bit zraven, sem se že sam kaznoval v svojih mislih.
............
V resnici ga šele spoznavam.
Če ga kdo še ne pozna, je to nekaj v smislu, kakor jaz razumem,
Da se dojemanje sveta, realnosti razcepi.
Zgodi razklanost.
Primer, ki se meni zdi pomemben je lahko nekaj takšnega:
Starši ti govorijo, da te imajo radi, in ti vse življenje to ponavljajo.
Ti pa v sebi kljub besedam čutiš nemir.
Čutiš da nekaj ne štima.
In del tvojega uma se spominja stvari, recimo kakšnih grdih besed,
Pretepanja, manipuliranja, kaznovanja, poniževanja itd...
Ampak hočeš verjeti v zgodbo da te imajo radi, plus vzgoja, krščanstvo (nimam nič proti krščanstvu),
Vzgaja, da je ja normalno da starše spoštuješ.
In tu, v tem momentu se zgodi KOGNITIVNA DISONANCA.
Razklan si, ne veš kaj je realnost.
In največji problem ni samo v tem da ne veš.
Velik problem je tudi v zmedi.zmeden postaneš.
In nekateri zagovorniki Narcizma pravijo,
Da je to taktika narcistov, da te zmedejo.
Jaz ne vem ali je res ali ne.ali je to namenoma ali ne.
Niti se mi ne zdi trenutnk pomembno.
Pomembno je stanje zmede.
Ker se kreativni del tebe ukvarja z zmedo
In tem kako bi to rešil,namesto da bi kreiral, ustvarjal,
Živel, se zabaval.....
Poleg tega sem spoznal,
Da um preprosto mora take stvari vedeti,ker
Če ne veš, se pol ne znaš odzvati.
Ne veš a bi se odzval na to, da so bli slabi do tebe al na to da so te meli radi.
Kasneje mi je ratalo jasno, da je resnica verjetno oboje:
Da te niso meli radi in da so te imeli hkrati.
Men osebno je velik težje verjet, da me niso meli.
Čeprav čutim velik svobode v tem, če si dovolim mislit na to, da me niso meli.
Kot da bi si končno dovolil dihat.
In ko si kaj takega dovolim, pridejo spomini.
Recimo spomini na to, kako je bilo vedno ko sem poskušal dvomiti v njihovo "ljubezen".
Npr. Da sem reku, mami men se zdi da si ti žalostna.
Ne, ne, nič ni. Tu se zgodi razklanost v umu.
In recimo ko sem se razpizdil na očeta, je vedno povzdignu glas in rekel: tako se ne dela z očetom. Bog te bokaznoval, boš videl.
In pol sem celo življenje nosil velike občutke krivde nasploh.
Če sem se kdaj nad kom razjezil, sem se pa sploh počutil krivega.
Tako sem popolnoma potlačil svojo jezo, in postal prijazen fant.
Vedno me je blo strah boga.kot tistega iz stare zaveze. Da se ti maščuje, da te kaznuje za vsako napako.
In tk je postala jeza vedno bolj potlačena.
Fotra sploh ni blo več treba bit zraven, sem se že sam kaznoval v svojih mislih.
............